Argumentacija

Argument je ključni element vsake debate, zato argumentaciji namenjamo posebno pozornost. Poglavje je pripravil Jernej Podgornik mentor debatnega kluba Gimnazije Litija, ki že vrsto let tudi zelo uspešno vodi delavnice in seminarje o argumentaciji ne samo v Sloveniji, marveč tudi v tujini.

To poglavje se ukvarja tudi s pripravo zagovorniškega in negacijskega predmeta in negacijskimi strategijami in se zaključi s povezavami na posnetke predavanj.

Zgradba argumenta
1. Trditev/Teza (Kaj trdimo? / Kaj želimo v argumentu dokazati?)
Trditev mora biti odgovor na vprašanje kaj v argumentu trdimo oziroma kaj bomo skušali v argumentu dokazati. Trditev mora že razkrivati bistvo argumenta in jo zato lahko razumemo kot neke vrste predpostavko ali celo sklep, ki ga mora debater skozi nadaljevanje nato še razložiti, dokazati in podpreti. Trditev je etiketa oziroma ime argumenta, ki si ga morajo sodnik in občinstvo zapomniti in zapisati. Zato naj bo oblikovana kratko, jedrnato in privlačno za publiko.
2. Razlaga/Sklepanje (Zakaj to trdimo? Kako smo prišli do tega sklepa?)
Debater mora s sklepanjem razložiti logično osnovno argumenta. Preko večih predpostavk in logičnih povezav med njimi mora debater tako skušati občinstvo pripeljati do istega sklepa kot ga je sam predstavil v trditvi. Ključno pri razlagi je, da odgovori na vprašanje zakaj je trditev argumenta resnična in kako smo prišli do tega sklepa.
3. Podpora/Dokaz
V tem delu argumenta morajo debaterji uporabiti dejstva, pričevanja, primere, strokovna mnenja ali statistične podatke, ki podpirajo in dokazujejo trditev in razlago, ki so jo navedli. Podpore naj bodo relevantne in naj jasno ter neposredno podpirajo trditev. Preposto gre za to, da debaterji s primeri iz resničnega življenja svojo razlago in sklepanje potrdijo še v praksi.
4. Učinek/Povezava/Vrednota/Cilj (Zakaj je argument pomemben?)
V sklepnem delu je potrebno celoten argument zopet povezati z debatno trditvijo tako, da odgovorimo na vprašanje zakaj se nam argument zdi pomemben. To je najlažje storiti tako, da spregovorimo o neposrednih družbenih učinkih argumenta ali da imenujemo vrednoto oziroma cilj, ki ga z argumentom dosegamo.

Primer Argumenta: Ta zbor podpira uvedbo smrtne kazni
1. Trditev: Uvedba smrtne kazni bo prinesla znižanje stopnje kriminala.
2.Razlaga: Trdimo, da se ljudje držijo zakona, ker se bojijo kazni, ki bi jo lahko prejeli za kršitev. Izhajajoč iz številnih psiho-socialoških raziskav je smrt edini skupen in največji človeških strah. Ker se bodo ljudje torej zelo bali smrtne kazni, bodo manjkrat kršili zakon, kar bo pripeljalo do znižanja stopnje kriminala.
3. Podpora: V zvezni državi Texas v ZDA so leta 1978 znova uvedli smrtno kazen. Po podatkih FBI se je od leta 1978 do leta 1980 količina hujšnih kriminalnih dejanj v Texasu znižala za 1,8%. To dokazuje resničnost naše razlage in potrjuje našo tezo o tem, da uvedba smrtne kazni prinaša znižanje stopnje kriminala.
4. Povezava/vrednota: Naša ključna vrednota in cilj, ki ga zagovarjamo je varnost. Menimo, da je najpomembnješa naloga in doložnost vsake države, da zagotovi varnost državljanov in mirno ter stabilno okolje za življenje. Ker smrtna kazen prinaša znižanje stopnje kriminala in ker to pomeni bolj varno okolje, podpiramo uvedbo smrtne kazni

Vrste sklepanja in tipi argumentov

Induktivno sklepanje – indukcija
Induktivno sklepanje je sklepanje iz posamičnega na splošno. Gre za proces pri katerem skušamo navesti zadostno število posamičnih primerov, da lahko iz njih upravičeno sklepamo na neko posplošeno resnico.

Primer: Privatizacija slovenskega podjetja Helios je prinesla dodatno zadolževanje podjetja in nižanje plač zaposlenim. Privatizacija slovenskega podjeta Mercator je prinesla padec konkurenčnosti podjetja na tujih in slovenskih trgih. Privatizacija slovenskega podjetja Telekom je prinsela dodatna množična odpuščanja delavcev. Na podlagi primerov privatizacij podjetij v Sloveniji po letu 2010 sklepamo, da privatizacija ni učinkovito orodje za vzpon konkurenčnosti in stabilizacijo podjetij ter prinaša škodo zaposlenim.

Testiranje induktivnega sklepanja
1. Ali so primeri resnični?
2. Ali so primeri zadosti univerzalni in splošni ali so preveč ekstremni in osamljeni?
3. Ali so primeri zadosti reprezentativni? (ujemati se morajo s strukturo populacije)
4. Ali primeri pokrivajo zadostno časovno obdobje, geografsko okolje in kulturno raznolikost?
4. Ali so primeri tipični ali ne-tipični?
5. Ali obstajajo pomembni negativni primeri?
6. Ali sklep pravilno pojasnjen?

Deduktivno sklepanje – dedukcija
Dedukcija je, obratno od indukcije, sklepanje iz splošnega na posamično. Gre za obliko sklepanja, kjer sklep izpeljemo iz predpostavk. To je najbolj pogost način sklepanja, ki se ga debaterji poslužujejo v debati. Gre za to, da med dvema idejama, ki jih sicer sprejmemo, najdemo logičen odnos in iz tega izpeljemo sklep.

Primer 1: Vsaka oblika vladavine, ki ljudem ne omogoča izvolitve svoje lastnih predstavnikov na pomembna odločevalska mesta je slaba oblika vladavine. Dikratura ljudem ne omogoča izvolitve lastnih predstavnikov. Diktatura je slaba oblika vladavine.
Primer 2: Privatizacija podjetja pomeni, da pride podjetje v last posameznika ali majhne skupine ljudi, ki s podjetjem tudi upravlja. Konkurenčnost podjetja na trgu se še posedaj v času današnje ekonomske krize najlažje in najhitreje doseže z nižanjem stroškov dela, torej z nižanjem plač zaposlenih. Prevladujoč motiv posamičnega lastnika podjetja sta konkurenčnost in zaslužek. Smo proti privatizaciji, ker bo ta pripeljala do tega, da bodo podjetja skušala doseči konkurenčnost in zaslužek preko nižanja plač, kar bo pripeljalo do zaostritve negativnega socialnega stanja in do socialne katastrofe.

Poznamo dve najbolj pogosti vrsti dedukcije: kategorično in alterntivno.

Kategorična dedukcija je oblika dedukcije, pri kateri nek splošni zakon ali resnico uporabimo v specifičnem posamičnem primeru. Prva predpostavka je domneva, na podlagi katere nato sklepamo na večje kategorije ljudi, krajev ali stvari. Druga predpostvka kategorične dedukcije pa je specifičen primer kot del navedene kategorije v prvi predspostavki. Sklep take vrste dedukcije pa je domneva, da tisto kar drži za celotno kategorijo, drži tudi za posamičen primer, ki ga navajamo.

Uspešna in prepričjiva je tista kategorična dedukcija pri kateri je prva predpostvaka splošno sprejeta teza s katero se bodo nasprotniki in občinstvo takoj strinjali, druga predpostavka pa tista za dokazovanje katere morajo debaterji porabiti največ časa in energije.

Primer: Kakršnokoli politiko, ki bo povišala industrijsko proizvodnjo, brez da bi povzročila negativne stranske družbene učinke, moramo sprejeti. Avtomatizacija dela bo povišala industrijsko proizvodjo, brez da bi povzročila negativne stranke učinke. Morali bi sprejeti in podpreti avtomatizacijo dela.
Nasprotniki bodo skoraj zagotovo sprejeli prvo predpostavko, ključno za uspešnost argumenta pa bo dokazovanje tega ali avtomatizacija res nima nobenih negativnih stranskih učinkov.

Alternativna dedukcija je sklepanje v katerem debaterji skušajo zagovarjati eno izmed večih alternativnih možnosti. Z alternativno dedukcijo se debaterji ponavadi srečajo pri določanju pravil delovanja, izvrševanju vrednostnih sodb in pri iskanju rešitev za probleme. Pri zagovarjanju določene rešitve oziroma izbire skušajo predstaviti superiornost svoje odločitve v primerjavi z drugimi. V alternativni dedukciji se mora torej debater osredotočiti na prikazovanje prednosti, ki jih prinaša njegova izbira. Najbolj prepost primer take vrste dedukcije je glavna predpostavka, ki vsebuje dve alternativi, eno izmed teh pa debaterji nato v drugi predpostavki in v končnem sklepu zavrnejo.

Ključno za uspešnost take vrste sklepanja je 1) da debaterji dokažejo, da so navedene možnosti resnično edine možnosti (nasprotniki namreč lahko zavrnejo samo alternativo kot lažno) ter 2) da debaterji pokažejo, da sta alternativi resnično izključujoči (nasprotniki bi namreč lahko zagovarjali izbor obeh možnosti)

Primer 1: Konkurenčnost na trgu lahko podjetje danes doseže z nižanjem stroškov dela, torej z nižanjem plač zaposlenih ali pa z izdelavo visoko kvalitetenih in konkurenčnih izdelkov (npr. Apple). V situaciji ekonomske krize in slabe socialnega stanja v državi je vsako nižanje plač nesprejemljivo. Podpiramo torej usmeritev slovenskih podjetij v proizvodnjo visoko kvalitetnih izdelkov.
Pri takem argumentu morajo debaterji dobro premisliti ali morda obstajajo še kake druge možnosti za vzpon konkurenčnosti podjetja, kot bi lahko bil konkurenčnost z nizko-kvalitetnimi izdelki in nizkimi cenami

Primer 2: Število kadilcev lahko skušamo zmanjšati z vzpodbujanjem izobraževanj in anti-kadilskih promocij v šolah ali pa z uvebo opozorilnih nalepk na škatlice od cigaretov. Nalepke so bolj šokantne in se ljudi bolj dotaknejo. Podpiramo uvedbo nalepk na škatlice od cigaretov.
Problem zgoranjega argumenta je to, da obe omenjeni akciji – rešitvi med seboj nista izključujoči in samo na podlagi takega sklepanja debaterji še ne morejo zavrniti ene izmed njih.

Vzročno sklepanje
V vzročnem sklepanju morajo debaterji jasno dokazati in ponazoriti direktno, neposredno in nujno vzročno povezavo med vzrokom in dogodkom. Gre torej za obliko sklepanja pri kateri dokazujeomo, da ima določen dogodek potrebna sredstva, moč, sposobnost in tudi željo, da povzroči nek drug dogodek oziroma posledico.

Primer: Alkoholizem povzorča družinsko nasilje.

Testiranje vzročnega sklepanja
1. Ali ima vzrok vsa potrebna sredstva, moč in motiv,da povzroči nek učinek?
2. Ali je to edini vzrok za ta učinek ali obstajajo še drugi?
3. Ali je vzrok pomembnen ali nepomemben? (ali ključno doprinese k posledici)
4. Ali je to izvirni ali zgolj dopolnilni vzrok?
5. Ali obstajajo vzroki z nasprotnim učinkom? (proti-tendence)
6. Ali gre za dejanski vzročni odnos ali zgolj za naključje?

Negacija Argumenta I: Model negacija
Negacija argumenta je proces komunikacije v debati, v katerem debaterji neposredno napadejo oziroma odgovarjajo na argumente druge strani s ciljem, da zmanjšajo učinkovitost teh argumentov pri občinstvu in sodnikih.

Ključno pri negaciji je, da je dobro strukturirana in jasna. Za ta namen lahko debaterji sledijo štiristopenjskemu modelu negacije:

1. »Oni pravijo…« – prva točka negacije mora biti kratek in korekten povzetek argumenta nasprotnikov, ki ga bomo negirali. Ključno je namreč, da sodniki točno vedo kateri argument negiramo.
2. »Mi se ne strinjamo z/s…« – v nadeljevanju je potrebno jasno opredeliti s katerim delom argumenta se ne strinjamo. Lahko napademo nasprotnikovo razlago (izpostavimo napake pri sklepanju, ne-resničnost njihovih premis ali podamo kontra-razlago), podporo (navedemo nasprotne primere, napademo kredibilnost podpor in raziskav) ter učinek oziroma relevantnost argumenta.
3. »Ker…« – to je ključen moment negacije, saj moramo v tej točki odgovoriti na vprašanje zakaj se ne strinjamo z nasprotnikovim argumentom ter zakaj nasprotnikov argument ni močen ali veljaven.
4. »Zatorej…« – v zaključku moramo storiti dvoje. Najprej moramo negacijo, ki smo jo podali mi, primerjati z argumentacijo nasprotnikov. Odgovoriti moramo na vprašanje zakaj so naša analiza, sklepanje in primeri boljši in bolj kredibilni. S tem lahko sodnikom ponudimo neke vrste kriterij za odločanje o učinkovitosti argumentov. Nujno pa moramo tudi razdelati učinek naše negacije na nasprotnikove argumente in na celoten zagovorniški primer.

Primer:
1. Oni pravijo, da bo uvedba smrtne kazni zaradi ustrahovanja potencialnih kriminalcev prinesla znižanje stopnje kriminala. To so podrli s statistiko iz Texasa leta 1978, ki dokazuje, da je v obdobju dveh let po uvedbi smrtne kazni količina kriminalnih dejanj resnično padla za 1.8%. To se jim zdi izjemno pomembno, saj je njihov ključni cilj varnost državjanov.
2. Mi se ne strinjamo z njihovo razlago/njihovo podporo/njihovim ciljem oziroma glavno vrednoto.
3. Zato ker se večina kriminalnih dejanj za katere je zagrožena smrtna kazen zgodi v impulzu in brez premisleka, zato tudi zavedanje o strogi kazni nebi imelo vpliva na to/ker obstaja še več drugih razlogov zaradi katerih se je v Texasu stopanja kriminala znižala, na primer povečano številno varnostih enot na ulicah, poleg tega pa primer iz Texasa 1978 ni primerljiv s trenutnim stanjem, saj gre za popolnoma drugačno kulturno in družbeno okolje/zagovarjamo še pomembnješo vrednoto od varnosti in to je pravica vsakega državljana do življenja ter ne-legitimnost takega ravnanja države ali sodnega sistema
4. Ker smo uspešno pokazali na pomanjkljivost njihove razlage/podpore/vrednote, smo tako negirali ključno tezo naših nasprotnikov o tem, da smrtna kazen prinaša znižanje stopnje kriminala. To pomeni, da nasprotniki nimajo več dobrega razloga s katerim bi lahko podprli uvedbo smrtne kazni.

Negacija argumenta II: Kaj lahko negiramo v nasprotnikovem argumentu?

Resničnost argumenta (napad na podpore) – Neresničen je tisti argument, ki je logično pravilen in dobro razvit, a vsebuje vsaj eno neresnično premiso.

Primer: Vse ptice lahko letijo. Pingvini so ptice. Pinvnigi lahko letijo.
Ker je sklep očitno in empirično ne-resničen (pingvini pač preverjeno ne morejo letetli), sklepanje pa je logično konsistentno (če res lahko vse ptice letijo in če so pingvini ptice, potem bi pingvini enostavno morali leteti) je očitno, da je ena izmed premis napačna. Napačna je seveda prva premisa: ni res, da lahko vse ptice letijo. Poleg pingvinov to recimo velja še za noje in kokoši.

Debatni primer 1: Država lahko prepove samo prodajo izdelkov, ki dokazano škodijo ljudem. Zadnje raziskave raziskovalnega inštituta TIR so pokazale, da kajenje ne nujno škodi zdravju. Država zato nima pravice prepovedati ali omejiti prodaje cigaret.
Zopet gre za logično popolnoma veljavno in konstistentno sklepanje, ki pa vsebuje vsaj eno dvomljivo premiso s trditvijo, da kajenje ne škodi zdravju. Ob natančnem pregledu naročnika in izvajalca citirane raziskave (TIR – Tobbaco Industry Research) lahko upravičeno podvomimo v resničnost in kredibilnost te premise, s čemer močno oslabimo izhodiščni argument.

Debatni primer 2: Vse radikalne stranke so nezaželjene in bi jih morali prepovedati. Syriza je radikalna stranka. Syriza je nezaželjena stranka, ki bi jo morali prepovedati.
Logično veljavno sklepanje, ki je pripeljalo do teze, da je Sryriza nežaljena stranka, ki bi jo morali prepovedati, lahko napademo tako, da podvomimo v resničnost obeh izhodiščnih premis. Prvič – morda ni nujno res, da bi morali vse radikalne stranke prepovedati, saj lahko ključno doprinesejo k pluralizmu in širini idej v demokratičnem procesu in drugič – nekateri politični komentatorji trdijo, da Syriza sploh ni radikalna stranka, saj igra zgolj klasično zgodovinsko vlogo social-demokracije in se znotraj utečenega demokratično-kapiralističnega sistema bori za boljši položaj delavskega sloja in množic.

Veljavnost argumenta (napad na logično sklepanje) – Veljaven je tisti argument, kje premise nujno in logično konstistentno podpirajo končni sklep. Ne-veljaven je torej tisti argument pri katerem ne moremo z gotovostjo izpeljati sklepa iz premis, četudi so te popolnoma resnične in pravilne.

Primer: Če dežuje so ceste mokre. Včeraj ni deževalo. Ceste so suhe.
Četudi je res, da so ceste mokre, ko dežuje in čeprav danes morda res ni deževalo, to nikakor ne pomeni, da so ceste zagotovo suhe. Obstaja veliko drugih možnih razlogov zaradi katerih bi lahko bile ceste mokre, kot je na primer razlitje cisterne, poplava, počena cev ipd.

Debatni primer: Če je udeležba na volitvah nizka, volilni rezultat ni legitimen. Volilna udeležeba na zadnjih volitvah je bila zelo visoka. Rezultat je zato legitimen in reprezentativen.
Zagotovo drži, da rezultat volitev ni reprezentativen, če je udeležba na volitvah zelo nizka. A četudi se je zadnjih volitev udeležilo veliko število ljudi in sta obe premisi torej popolnoma resnični, to še ne nujno pomeni, da so bile te volitve res legitimne. Obstajajo namreč še drugi možni vzroki, ki bi lahko ogrozili legitimnost volitev, kot so na primer goljufanje ali napaka pri štetju glasov, korupcija pri financiranju volilnih kampanj, sovražni govor uporabljen v volilni kampanji ipd.

Relevantnost in pomembnost argumenta (napad na strategijo) – Ne-relevanten je tisti argument, ki je sicer resničen in logično konsistenten ter je lahko odlično podprt z razlagami in primeri, a se izkaže, da ni pomemben ali relevanten za zagotovor določene debatne trditve. To pomeni, da ga lahko nasprotniki popolnozma sprejmejo in se z njim strinjajo, a zanikajo njegovo pomembnost in relevantnost v debati.

Debatni primer 1: Ker je v napadu ZDA na v Iraku pred leti umrlo veliko število nedolžnih ljudi, moramo danes povečati humanitarno pomoč tej državi.
Trditev o smrtnih žrtvah je lahko resnična in zelo dobro podprta, ekipa se lahko s svojimi nasprotniki popolnoma strinja tudi v kritiki napada ZDA in obsodbi zunanje vojaške politike zahoda, a lahko zanika relevantnost tega za odločitev o količini humanitarne pomoči, ki jo bomo danes poslali v Irak. Nasprotniki lahko, na primer, trdijo, da se moramo o tem odločiti na podlagi analize svojih zmožnosti in predvsem na podlagi dejanskih učinkov, ki jih ima danes humanitarna pomoč na tem področju.

Zgradba zagovorniškega primera
Zagovorniški primer (velikokrat se zanj uporablja tudi popularna tujka »case«) je skupek argumentov, ki podpirajo določeno debatno trditev in ga mora zagovrniška stran predstavniti v prvem konstruktivnem govoru. To je eden najpomembnejpih govorov, saj postavi temelje celotni debati.

Vsebovati mora naslednje točke:

Problem – Debaterji morajo na začetku analizirati status quo in pokazati na negativne učinke takega stanja. Naloga vsake zagovorniške strani je namreč, da stanje spreminja, torej mora problem, ki ga želi rešiti, najprej jasno opredeliti. Opredelitev problema mora biti hkrati odgovor na vprašanje zakaj je debata, ki je pred debaterji, družbeno aktualna in relevantna. Na začetku vsakega zagovorniške primera morajo debaterji tako opredeliti ključen problem, dokazati morajo, da ta problem resnično obstaja, ta del pa zaključijo s pojasnitvijo zakaj je ta problem vreden obravnave in zakaj ga je nujno potrebno reševati.
Cilj/vrednota/kriterij – Debaterji morajo sodnikom, publiki in nasprotnikom ponuditi kriterij po katerem naj se odločajo katera ekipa bo zmagala debato. To naredijo tako, da opredelijo svojo ključno vrednoto oziroma neko družbeno stanje kot cilj, ki ga želijo doseči. Debaterji morajo biti pripravljeni razložiti zakaj je ta cilj najpomembnejši, skozi celotno debato pa morajo dokazovati zakaj in kako prav njihov predlog najbolj učinkovito in na najbolj legitimen način doseže ta cilj oziroma zadosti nekemu kriteriju.
Mehanizem – Ključen del debate v katerem debaterji dokazujejo, da predlagajo in zagovarjajo mehanizem, ki bo dejansko reševal problem in bo ključno doprinesel k doseganju cilja. Debaterji morajo dokazati, da je ta mehanizem nujno, najbolj učinkovito in legitimno sredstvo za dosego tega cilja.
Trk / jedro spora – V vsakem zagovorniškem primeru je potrebno strateško opredeliti ključne točke spore in breme dokaza – torej tisto, kar mora posamezna stran dokazati, da bo zmagala debato. Preposto gre za to, da se morajo debaterji že na začetku strinjati vsaj o tem o čem točno se ne strinjajo.
Argumentacijska linija in napoved argumentov – Iz osnovne zastavitve debate (problem-cilj-mehanizem-jedro spora-breme dokaza) je potrebno nato jedrnato ter slogovno in retorično prepričljivo izlušiti argumentacijsko linijo, slogan oziroma kratko opredelitev v kateri morajo debaterji jasno opredeliti kaj je bistvo njihovega zagovorniškega primera. Na kratko in strnjeno morajo odgovoriti na vprašanje kaj je tisto kar želijo danes v zvezi z debatno trditvijo dokazati. Opredeliti morajo torej glavno idejo njihovega zagovorniškega primera na katero potem vežejo čisto vsak argument. Temu mora slediti tudi napoved vseh argumentov z omembno naslovov.
Argumenti – Ključen del debate je razvoj in predstavitev argumentov po klasičnem štiri-stopenjskem modelu. Pomembno je, da najbolj močni argumenti vedno pridejo na vrstu na začetku, torej da jih predstavi prvi govorec. To je pomembno zato, ker omogoča vsem debaterjem, da na dolgo in brez časovne stiske razložijo ključne točke njihovega primera, hkrati pa obema ekipama omogoča , da se o najpomembnejših vsebinskih točkah in najbolj provokativnih primerih pogovarjata kar največ časa in imata možnost odziva v ćim večih govorih.

Primer:

Primer: Ta zbor podpira uvedno smrtne kazni.
Problem: visoka stopanja kriminala v državi
Cilj/Vrednota/Kriterij: varnost državljanov
Mehanizem: uvedba smrtne kazni
Argumentacijska linija/Breme dokaza: V družbi prepoznavamo ključen problem visoke stopnje kriminala. Ker menimo, da je varnost državljanov eden ključnih vrednot in ciljev, ki jih mora zagotovoti država. podpiramo uvedno smrtne kazni. Dokazali bomo, da je to najbolj legitimen in najbolj učinkovit način za reševanje problema in dosego cilja.
Možen nabor argumentov::
1. Smrtna kazen prinaša znižanje stopnje kriminala.
2. Smrtna kazen učinkovito odstrani nevarne osebke iz družbe
3. Smrtna kazen je ekonomsko in tehnično najučinkovitejša rešitev
4. Smrtna kazen prinaša moralno zadoščenje svojcem žrtve in ostalim bližnjim
5. Zagotavljanje varnosti je ključna naloga in dolžnost vsake države
6. Država in družba nimata nobene moralne obligacije do ljudi, ki grobo kršijo osnovna pravna in civilizacijska načela

Opozicijske strategije
Negacijske ekipe lahko napadejo : 1) problem kot ga vidi zagovorniška stran 2) cilj, ki ga želijo doseči nasprotniki, 3) kriterij po katerem želijo, da sodniki presojajo debato, 4) legitimnost in učinkovitost mehanizmov, ki jih predlagajo nasprotniki, 4) resničnost, veljavnost in relevantnost posamičnih argumentov ter 5) konsistentnost in koherentnost zagovorniških ali negacijskih primerov.

Ekipe na opozicijski strani lahko izberejo več različnih strategij negacij argumentov in odziva na zagovorniški primer (nekatete med njimi so izključujoče):

1.Zanikanje problema in opozarjanje na pozitivne momenote statusa quo
Primer 1: Pornografije ne smemo prepovedati, saj prevladujejo njeni pozitivni učinki – predvsem mladim namreč pomaga odkrivati lastno seksualnost in je lahko pomemben element spolne vzgoje in odraščanja.
Primer 2: Smrtne kazni nam ni potrebno uvesti, četudi je dokazano, da ta uspešno znižuje stopnjo hujšnih kriminalnih dejanj. V Sloveniji je namreč stopnja kriminala že tako ali tako izjemno nizka in s hujšimi kriminalnimi dejanji za katere bi bila zagrožena smrtna kazen sploh nimamo problemov.

2. Minimaliziranje in relativiziranje problema – negacijska stran sprejme problem, a zmanjšuje pomen in učinek negativnih posledic
Primer: Četudi moramo priznati, da večina pornografskih vsebin resnično objektivizira ženske, se trendi obračajo v nasprotno smer, sploh pa to nima nikakršnih direktnih učinkov na vedenjske vzorce ljudi in na razmere v družbi.

3. Opozarjanje na pravi vzrok problema – zagovorniškim ekipam se velikokrat zgodi, da s svojimi mehanizmi obravnavajo in rešujejo zgolj simptome, ne pa tudi dejanskih vzrokov problema.
Primer : Morda pornografske vsebine resnično objektivizirajo ženske, a to je samo odsev in posledica stanja v družbi. To sicer ne pomeni, da je to kakorkoli manj problematično, pomeni pa, da se nasprotniki problema objektivizacije in diskriminacije žensk lotevajo pri njegovem simptomu, ne pa pri dejanskem vzroku, ki je sistemski in širše družbeni. Pri reševanju problema zato tudi ne bodo uspešni.

4. Kontraproduktivnost mehanizma – negacijska stran pokaže, da predlog zagovorniške strani še poslabša status quo, radikalizira problem, ki ga omenja zagovorniška stran in še poveča nekativne učinke in posledice.
Primer 1: Če bi pornografijo prepovedali bi to pomenilo zgolj, da bi ta postala neregulirana, kar bi samo še povečalo možnosti za zlorabe.
Primer 2: Uvedba obveznih volitev kot rešitev problema nizke volilne udeležebe je čisto kontraprodkutiven mehanizem. Glavni vzrok nizke volilne udeležbe je namreč nezaupanje, odtujenost ter negativen odnos državljanov do politike, ki se bo s prisilo samo še povečal, pri državljanih pa nikakor ne bo znova zbudil zanimanja za politiko ali politično participacijo.
Primer 3: Uvedba obveznih kvot za ženske v politki je kontraproduktiven mehanizem za reševanje podrejenega položaja žensk v javnem in političnem življenju. To bo do žensk namreč vzpostavilo ali pokroviteljski ali pa odklonilen odnos (kot v primeru kvot za temnopoltne prebivalce na univerzah v ZDA), kar bo dodatno poslabšalo njihov položaj.

4. Neučinkovitost mehanizma – negacijska stran pristane na problem in cilj, ki ga želi zagovorniška stran doseči, a trdi, da je predlagan mehanizem neučinkovit in ne-produktiven oziroma, da obstajajo boljši mehanizmi za reševanje problema.
Primer 1: Negacijska stran se strinja, da mora država z določenimi mehanizmi skušati zmanjšati število kadilcev, vendar zagovorniška stran ni predstavila zadostnih argumentov, ki bi pričali o tem, da bo mehanizem anti-kadilskih napisov in slik na cigaretnih škatlicah na kakršnikoli način privedel do tega. Dosti bolj učinkovito bi bilo, na primer, to skušati doseči z višjo obdavčitvijo tobačnih izdelkov ali z ostrim bojem proti tobačnim lobijem.
Primer 2: Negacijska stran se strinja s tem, da morajo zahodne države širiti demokracijo po svetu, a se ne strinja z vojaškimi posegi na Bližnjem Vzhodu, saj se to v preteklosti ni izkzalo za učinkovito. Velikokrat je, prav nasprotno, tako početje rezultiralo v fundamentalizaciji držav in zaostritvi odnosov med velesilami.

5. Ne-legitimnost mehanizma in kolaterana škoda – negacijska stran trdi, da mehanizem ni legitimen, ker krši moralna načela ali povzroča preveč dodatne škode
Primer 1: Četudi smrtna kazen resnično uspešno znižuje stopnjo kriminala in rešuje problem, je to ne-legitimen mehanizem, saj krši osnovno človeko pravico do življenja, ki brez-pogojno pripada vsakomur.
Primer 2: Četudi bi vojaški posegi ZDA na Bližnji Vzhod dejansko prinesli demokratizacijo in liberalizacijo tega dela sveta, je bilo to početje nedopustno, saj je prineslo preveč smrtnih žrtev na strani nedolžnih in civilistov.

6. Neupravičen poseg države – negacijska stran skuša dokazati, da država nima pravice, da s sprejetnjem določnih zakonov ali praks posega v svobodo in življenja ljudi
Primer: Prepoved pornografije bi bil neupravičen poseg države v spolne in produkcijske prakse. Dokler ne gre na eksplicitno kršenje človekovih pravic in vstopanje v prostor svobode drugih ljudi, se država namreč ne sme mešati v življenjenjske stile in ponudbo ter produkcijo vsebin na kulturo-medijskem trgu zabavne industrije.

Video predavanja:
Miha Andrić – Argumentacija

Jernej Podgornik – Argumentacija

Eva Nike Cvikl – Negacijske strategije

Filip Dobranić – Negacijske strategije